Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo

Rimsko zgodovinopisje se za razliko od grškega ni razvilo iz znanstvenega kriticizma, pač pa iz občega tradicionalizma, čigar spominske prakse so premoščale vrzel med zasebnim in javnim življenjem. Zato ni presenetljivo, da se je rimsko zgodovinopisje v svoji izvirni fazi (analistiki) uveljavilo kot senatorska literarna disciplina. Čeprav na prvi pogled deluje kroniško, je analistično zgodovinopisje tudi politično in državotvorno. Salustij je zgodovinopisje osamosvojil tako v političnem kakor tudi v literarnem smislu, kar so mu priznavali že v Rimu. Vendar pa je v svojih monografijah še vedno zastopal ideološko pozicijo, da je tudi zgodovinopisje stvar državotvorne drže: njegova trditev, da je »lepo z dejanji koristiti državi, a tudi govoriti v njeno korist je vse prej kakor nekoristno«, je testament tega trdovratnega prepričanja. Vendar pa je dal Salustij rimskemu zgodovinopisju nove smernice in njegovo državotvorno držo zaprl v (nov) moralni okvir. S svojimi globoko filozofskimi prologi, ki jim je tako rekoč podredil celotno zgodovinsko pripoved, ga je preusmeril na področje filozofske proze, ki se spogleduje z literaturo in politiko.

Art · Humanities · Physics · Classical Antiquity Studies · Linguistics and language evolution